Pozdravljeni vsi!
Skupaj sem spacal eno skromno stran (no, spacali so jo drugi, jaz sem samo vnesel vsebino:), kjer vas bom seznanjal z mojo novo veliko ljubeznijo, ali pa fascinacijo (kakorkoli že hočete), ki sliši na ime "Stormchasing" oziroma po slovensko "Lov na nevihte". To je en tak adrenalinski "šport", kjer človek s pomočjo šloganja iz vremenskih kart in potem na terenu s spremljanjem radarske slike padavin ter satelitske slike sledi nevihti in spremljajočim pojavom, kot so toča, strele, močan dež, in razne strukture oblakov, od shelf cloud-ov, do tornadov, a več o tem kasneje. Pri tem početju "chaser" navadno z avtomobilom prevozi velike razdalje. Moji prvi chase-i so bili dolgi nekje med 100 in 200 km, a recimo v ZDA, kjer je to početje najbolj razširjeno, fantje prevozijo ogromne razdalje, na tisoče km, da bi dobili spektakularen posnetek, fotografijo tornada, ali izjemne supercelične strukture. Kakorkoli, pri nas so za chase-anje najprimernejša ravninska področja, na katerih so nevihte najmočnejše, strukture nevihtnih oblakov najlepše vidne in tudi sledenje nevihti najlažje. Taka področja se v Sloveniji nahajajo predvsem na SV, pa tudi v osrednji Sloveniji (ljubljanska kotlina). Primorci pa imamo pravi nevihtni raj zahodno od nas, v sosednji Italiji, v Furlaniji, Benečiji, Lombardiji, itd. V teh deželah se tudi sam najraje podim za nevihtami. Za začetek vam bom predstavil junijski chase, v petek 18.6.2010. To je bil moj prvi zares uspešen lov z dobrimi fotografijami supercelične nevihte. Takole je bilo...
Prvo grmenje petkovega popoldneva se je zaslišalo okoli 16:00, prav takrat ko so naši žogobrcarji začeli polniti ameriško mrežo. Seveda sem spremljal tekmo bolj kot nevihto, čeprav so občasni pogledi na radar razkrivali raztegnjeno nevihtno celico severno od Goriških Brd, na območju Korade oz. Kanalskega kolovrata. Tam je celica kar dolgo vztrajala, praktično čakala je, da končam z nogometom in službo ter se zapodim za njo. Pogled iz Goriških Brd ni razkrival sicer nič posebnega, nekaj temnih oblakov in občasno grmenje:
Ob 18:00 se je moj lov začel. Celica se je vendarle začela premikati, in sicer proti jugu. Skozi dežno zaveso sem jo prehitel in se v Lučniku pri Gorici postavil direkt pred njo. Pogled je bil takle:
Čez nekaj minutk so začele po meni padati prve kaplje dežja, zato sem se odločil premakniti še nekoliko bolj južno, do Villanove, kjer je bil pogled na celotno stvar še lepši:
Postajalo je jasno, da bo nevihta s svojo južno smerjo preskočila kraški rob in preko Krasa odhitela proti obali. Nadaljeval sem naprej proti Farri d'Isonzo, kjer sem opazil zanimivo znižanje baze nevihtnega oblaka:
Še nekoliko sem se približal:
Desno od znižanja je bil opazen inflow cloud (mesto, kjer v nevihto doteka topel in vlažen zrak s tal):
Odločil sem se prehiteti nevihto in se odpeljati direktno na obalo. Želja je bila dobiti lep pogled na shelf cloud, nizek, podolgovat oblak na sprednjem delu nevihte. Prav v Tržiču (Molfancone), sem prišel pod njega:
Hitro sem se odpeljal še nekaj kilometrov naprej, do Sestjane, kjer sem dobil popolnejši pogled na celotno strukturo, dasiravno lokacija za fotografiranje ni bila najboljša:
Ker je zgledalo, da pojde vse skupaj nad Trst, sem se tudi jaz odpravil tja dol in si našel ugodno lokacijo za opazovanje dogajanja nad Trstom. Ob prihodu me je najprej pozdravil lep inflow tail v nevihto:
Ugotovitev, nevihta je prerastla v supercelico, nevihtno celico z mezociklonom (rotirajočim vzgornikom) na sredini, ki je pogoj za nastanek tornadov. Pogled na mezociklon z inflow tail-om desno:
Supercelica je dobivala vse lepšo obliko. Na več zaporednih fotografijah je lepo opazna rotacija celotnega sistema v smeri nasproti urinemu kazalcu. Tu je v kader prišel tudi RFD (rear flank downdraft), območje s padavinami, kjer nabrana vlaga v oblako iz njega izhaja in s tem celoten sistem počasi slabi (nevihta se izlije, po domače povedano):
Tako je tudi ta lepa supercelična nevihta oslabela. Tornada ni bilo, vseeno pa so bile strukture in barve prečudovite. Zadovoljen sem se preko Krasa odpravil proti domu. Bliskanje na Goriškem koncu je dajalo vedeti, da dneva zame še ni konec. Obsežno padavinsko območje nad Soško dolino, Bajnšicami in Trnovskim gozdom je kazalo veliko aktivnost strel. Odpravil sem se nazaj na začetek svoje poti, v Goriška Brda. Žal je aktivnost razelektritev oslabela ob prihodu tja, a nekaj se jih je le ulovilo v objektiv. Pogled na Kojsko, Sv. Goro in strelo nad Sabotinom:
Nato je postalo bolj aktivno nekoliko JV od Nove Gorice, od koder sta še ti dve fotki:
Nato je vse hitro oslabelo in dneva (noči) je bilo zame konec. Na poti sem bil celih 8 ur, naredil sem okoli 200 km, a kot vidite, se je splačalo.
Lep pozdrav do naslednjič!
Danijel Konjedic
